Veterinarska fakulteta

Na Veterinarski fakulteti že več kot 60 let izobražujejo strokovnjake veterinarke medicine, ki so cenjeni doma in v tujini. Diplomantom je omogočena zaposlitev širom Evrope. Izobražujejo po enovitem magistrskem študijskem programu 2. stopnje, izobraževanje traja 6 let. V zaključnem letniku študent izbere izbirne predmete in opravi tako klinično kot strokovno prakso. Diplomanti so usposobljeni in pridobijo medicinsko-veterinarska znanja, ki jih potrebujejo za samostojno reševanje problemov na področjih:

• veterinarskega javnega zdravstva,
• pridobivanje in predelave varne hrane (živalskega izvora),
• preprečevanje pojavljanja, širjenja in izkoreninjenje živalskih kužnih bolezni ter preprečevanje prenosa kužnih bolezni nevarnih za živali in ljudi,
• varstvo okolja z veterinarskega stališča,
• zdravljenje, zaščita in dobrobit ekonomskih in ljubiteljskih živalskih vrst.

Vir: www.vf.uni-lj.si

Dodiplomski programi:

• Veterinarstvo (enoviti magistrski študijski program II. stopnje Veterinarstvo)

Podiplomski programi:

• Biomedicina (3. stopnja)

Vpisni pogoji in mnenja študentov

ENOVITI MAGISTRSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM II. STOPNJE (6 let): VETERINARSTVO

Kandidate izbirajo v primeru omejitve vpisa po naslednjem ključu: 60 % splošna matura, 30 % uspeh v 3. in 4. letniku in 10 % uspeh pri enem od naravoslovnih predmetov pri maturi (fizika, kemija, biologija). Sprejemajo tudi kandidate s poklicno maturo na programu veterinarski tehnik, ki jih izbirajo po naslednjem ključu: 40 % poklicna matura, 40 % uspeh v 3. in 4. letniku in 20 % maturitetni predmet iz kemije. Če je kandidat ta predmet že opravljal pri poklicni maturi, pa izpit iz biologije ali fizike; izbrani predmet ne sme biti predmet, ki ga je že opravil pri poklicni maturi. Vsi sprejeti kandidati bodo morali pred vpisom predložiti zdravniško potrdilo specialista medicine dela o zdravstveni sposobnosti opravljanja del in nalog doktorja/ice veterinarske medicine (v Železničarskem zdravstvenem domu v Ljubljani). Izbrani kandidati morajo ob vpisu predložiti še zdravniško potrdilo s strani specialista medicine dela o njihovi zdravstveni sposobnosti opravljanja del in nalog doktorja veterinarske medicine. Za vpis je obvezno še cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu v 1. letniku in steklini v 2. letniku (podlaga: Pravilnik o cepljenju in zaščiti z zdravili in varstvu pred nosom in razširanju nalezljivih bolezni).
Izredni študij: ne
Strokovni naslov: doktor veterinarske medicine
Zaposlitev: veterinarske bolnice ali klinike, uradni veterinarji pri Veterinarski upravi RS, v sanitarnih in tržnih inšpekcijah, v nadzoru kakovosti živil živalskega izvora v klavnicah, predelovalnicah mesa, predelovalnicah rib, mlekarnah, v farmacevtski industriji, tovarnah krmil, zavarovalništvu, v veterinarski službi Slovenske vojske, pri Ministrstvu za notranje zadeve, v izobraževanju in raziskovanju.

Saša Rus, program: EM Veterina, 6. letnik
»Veterina je res enkraten faks. Sošolci in profesorji so super – preprosti, brez zadržkov pomagajo. Tako študenti kot s profesorji imamo dobre, sproščene odnose, vsako težavo skupaj rešimo. Urnik je precej razgiban – včasih imaš cel dan predavanja, drugič skoraj nič. Študij ti sicer omogoča še dodatno delo, a je potrebno ravno zaradi urnika najti fleksibilno delo. Ko ni izpitnega obdobja imaš dovolj prostega časa, z vsakim letnikom več. Žuri na veterini so pogosti in najboljši! Drugače pa dnevno porabim zelo malo časa za študij – skopiram si prosojnice za naslednji dan. Pri določenih predmetih si je treba kaj za vnaprej pogledati, ampak na to že opozori profesor. Najtežja predmeta sta Patologija in Patofiziologija. Ko narediš Patologijo si na konju! V 1. letniku je najtežja Anatomija – zaradi obsežnosti snovi in novih, latinskih izrazov. Gradivo se dobi od starejših študentov, za to bo poskrbel tutor. Po 4. letniku se začne bolj praktično delo, kar mi je najbolj všeč. Moj nasvet je: uživajte v naslednjih šestih letih, ker prehitro minejo. Ne skrbite za študij, vsi smo dali to skozi. Ob sebi imate sošolce, ki so v enaki situaciji – pomagajte si in skupaj boste brez težav naredili faks, pa še noro se boste zabavali.«

Anja Pečjak, program: EM Veterina
»Sprejemni izpiti za naš faks niso potrebni. Najtežja predmeta na veterini sta verjetno Anatomija (1. letnik) in Patologija (3. letnik). Veliko študentov se uči kampanjsko, priporočeno pa je sprotno učenje. Eden boljših nasvetov: ko se učiš, se resnično uči, ne izgubljaj časa. Veliko gradiva lahko dobimo od starejših študentov, od zapiskov, knjig do skript. Prva tri leta so na urniku pred-klinični predmeti, zato je prakse na živalih manj, kasneje se začnejo klinični predmeti. V 5. letniku tudi spoznavamo delo uradnega veterinarja. Veterina mi je dala ogromno znanja, predvsem sem hvaležna za pester nabor neverjetnih ljudi. Priporočam tudi, da se včlanite v vsaj eno študentskih organizacij: IVSA in ŠOVF organizirata različne dogodke in druženja, ki povezujejo študente. In seveda, naš faks ima najboljše žurke. Veliko študentov dela, delo si je možno poiskati tudi na fakulteti. Na veterini je močna obštudijska dejavnost za dobrobit živali, študenti imamo tudi svojo revijo – Ructus.«

Simon Podjaveršek, program: UN Veterina
»Ob odločitvi za študij veterine je vsekakor zelo priporočljivo, da se zavedate, kaj vse to področje obsega. Vsem je jasno, da zajema veliko o živalih, ampak zraven tega zajema tudi celotno pot »od vil do vilic«, kjer se skriva veliko poslanstvo veterinarjev. Vsekakor bo v 1. letniku vaša zadnjica intenzivno gulila stol zaradi anatomije domačih živali ter biokemije. Snovi je res veliko in do konca vaše veterinarske kariere je ne bo zmanjkalo, vedno se boste učili. Sproti se ne morem učiti, morem se usesti in naučiti na enkrat. Tutorji vam bodo pomagali zakorakati v svet študentarije od zapiskov, nasvetov, odgovorov na vaša vprašanja do zabav. Prisotnost na vajah je obvezna in jo redno preverjajo, prav tako se prisotnost preverja na nekaterih predavanji, vsak pa sam presodi, ali jih bo obiskoval ali ne.«

Karmen Obretan, program: UN Veterina
»Na naši fakulteti imamo super organiziran sistem tutorjev, saj se zavedamo, da bruci prihajajo v novo okolje, zaradi česar imajo nekaj težav s prilagajanjem. Tutorji poskrbijo za zbiranje zapiskov pri posameznih letnikih, kar nato predajo nižjim letnikom in so vedno na voljo za pomoč. Najtežja predmeta prvega letnika sta navadno anatomija in biokemija, predvsem zaradi veliko snovi, v 3. letniku pa patofiziologija in patologija. Prednost našega študijskega programa je vsekakor to, da nas je malo, tako da so odnosi osebni in prijetni. Zanimivost so vsekakor živali, s katerimi se srečamo – od majhnih parazitov pa vse do konjev in prežvekovalcev. Dijakom svetujem, da dobro premislijo, saj veterina ni le poklic, ampak poslanstvo, ki ga moraš začutiti in se zavedati njegovih dobrih kot tudi slabih plati. Veterina je fascinantna in preseneča s širino svoje stroke, česar se zaveš šele tekom študija.«

Saša Vogrinc, program: UN Veterinarstvo
»Pri študiju veterine je v prvih letnikih velik poudarek na teoriji, kasneje ima večjo vlogo praksa, vendar je je po mojem mnenju še vedno premalo. Največ praktičnega dela je v zadnjem letniku, kjer nas čaka tudi strokovna praksa. Običajno se intenzivneje učim pred izpiti, sprotno delo pa obsega učenje za kolokvije, pisanje poročil in priprava na vaje. Prisotnost se običajno preverja le na vajah. Najtežji predmeti v višjih letnikih so strokovni predmeti, v 1. letniku pa je najtežji predmet anatomija domačih živali, predvsem zaradi preskoka zahtevnosti in količine gradiva v primerjavi s srednjo šolo. Pozitivna stran fakultete je, da smo relativno majhni, posledično se med seboj precej dobro poznamo in zelo dobro sodelujemo pri izmenjavi gradiv. Bodočim študentom svetujem, naj razmislijo, ali jih to resnično veseli, saj je študij dolg in samo ljubezen do živali ni dovolj, ampak je potrebna tudi sposobnost soočanja s stresnimi situacijami, kar je seveda odvisno od posameznika.«

Žan Karničar
»Najtežja predmeta v 1. letniku sta anatomija in histologija ter biologija celice zaradi velike količine novih podatkov. Prisotnost na predavanjih je obvezna, preverja se jo le kdaj pa kdaj. Obvezne so tudi vaje, kjer pa se prisotnost preverja redno. Dnevno se poskušam učiti sproti, a se bolj učim kampanjsko. Za študij uporabljam knjige, skripte in zapiske. Največ gradiva se dobi v knjižnici, predvsem knjige, tam pa lahko kupimo tudi skripte za vaje. Na našem faksu imamo tudi tutorje študente, ki mlajšim kolegom pomagajo pri učenju, nabiranju literature itd., tako je začetek študija malo lažji. Za vpis na ta faks sem se odločila, ker si že otroštva želim ukvarjati z živalmi in jim pomagati. Bodočim študentom priporočam sodelovanje v ob študijskih dejavnostih (športno društvo ”Veterinar”, Animalia, žuri …), saj je tako spoznavanje kolegov veliko lažje.«

Število točk potrebnih za vpis