S pokristjanjevanjem in priključitvijo slovenskega narodnega ozemlja v zahodnoevropski krščanski svet so se med predniki Slovencev razvile tudi prve neposredno izpričane oblike elementarnega izobraževanja in vzgoje. Večinoma so seveda bile verske narave. Spomnimo, da so prvi zapisi v slovenskem jeziku, Brižinski spomeniki, nastali okoli leta 1000, pa tudi prvi slovenski knjigi (Trubarjev Abecednik in Katekizem iz leta 1550), nastali na podlagi verskega prizadevanja slovenskih reformatorjev. Katekizem so pogosto uporabljali tudi kot prvi učni pripomoček za pouk branja.

V času Marije Terezije

Vse do 19. stoletja je bilo seveda najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo. Vse do časa Marije Terezije pa šole v pravem pomenu besede, ni bilo. Z reformami Marije Terezije in Jožefa II., je na šolsko področje prvič bolj resno posegla država, ki si je šolski sistem krojila po svojih potrebah.

S trezijanskim osnovnošolskimi zakonom imenovanim Šolska splošna naredba, ki ga je 6. 12. 1774 potrdila Marija Terezija, je bila prvič na našem ozemlju uvedena splošna šolska obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na starost in spol. Zakon je poznal tri oblike šol; trivialne, glavne in normalne šole. Leta 1805 ga je nadomestil nov zakon, Politična šolska ustava. Zakon je poudarjal vzgojno vlogo verouka in ponovno uvedel cerkven nadzor. Uvajal je tudi ponavljalne nedeljske šole, ki so bile namenjene tistim šolarjem, ki so že končali obvezno šolanje.

Ilirske province

Francozi so uvedli enotno osnovno šolo, imenovano ecole primaire, na kateri se je zahteval enoten program za vse učence. V času Ilirskih provinc, med letoma 1809 in 1813, se je okrepila tudi vloga slovenščine v osnovni šoli. Po obnovitvi avstrijske oblasti, pa so bile vse spremembe ukinjene in ponovno je vse do leta 1869 veljal star šolski sistem, 14. maja pa je v veljavo stopil nov osnovnošolski zakon, s katerim je bila uzakonjena in tudi v praksi v celoti izvedena osemletna šolska obveznost. Uvedena sta bila tudi dva tipa ljudskih šol: obča ljudska šola in meščanska šola. Trajale so tri leta, učenci pa so dobili strokovno izobrazbo obrtne, trgovske in kmetijske smeri.

Država SHS

Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 in vključitvi Slovencev v novo nastalo državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, je bila v šolah odpravljena nemščina kot učni jezik. Glavnina šolske zakonodaje pokojne države, pa je ostala v veljavi vse do leta 1929, ko so le sprejeli novo šolsko zakonodajo, ki je uvedla splošno in obvezno osnovno šolo, kar za Slovence seveda ni bila novost, za nekatere dele nove države, pa je to bil velik korak naprej. Zakon je uvedel tudi načelo skupnega poučevanja dečkov in deklic ter razrede, oddelke in ocene, kot jih poznamo danes.

I. svetovna vojna

V vojnih letih je obstajalo vsaj šest različnih oblik šolstva. Tri oblike okupatorjevega, partizansko šolstvo, šolstvo protikomunističnega tabora in bolj ali manj nevtralno šolstvo. Po osvoboditvi, je 11. 7. 1946 izšel splošni zakon o sedemletnem osnovnem šolanju. Zakon o osnovni šoli z dne, 1. 10. 1959, pa je ponovno uvedel obvezno in enotno osemletno osnovno šolo, ki smo jo poznali vse do leta 1999, ko smo pričeli uvajati devetletno obvezno osnovno šolo.

Gimnazije

Gimnazije so bile dvoletne, drugače pa tudi triletne in štiriletne. Bile so v Ljubljani, Novem Mestu, Idriji, Gorici in tudi v Kopru. Najpomembnejša pridobitev francoske dobe je bila ustanovitev centralnih šol. Leta 1810 /1811 je ena takih začela delovati v Ljubljani. Imela je pet študijskih smeri – za zdravnike, kirurge, inženirje, arhitekte, pravnike in teologe. Valentin Vodnik je bil prvi ravnatelj ljubljanske, tako imenovane ecole primaire in nato še gimnazije. Prizadeval si je za večjo vlogo slovenščine kot učnega jezika. Napisal je veliko večino slovenskih učbenikov. Najbolj znana pa sta »Abeceda za perve shole« in »Pismenost ali gramatika za perve shole«. Leto 1848 v šolstvu ni prineslo sprememb, se pa je zato leta 1849 zgodila gimnazijska reforma, s katero so ukinili liceje oziroma višje šole. Liceji so iz šestletnih postali osemletni, delili pa so se na štiriletne nižje in štiriletne višje gimnazije. Gimnazija se je zaključila z maturo in je omogočala neposreden prehod na univerze. Po letu 1848 se je razvila posebna oblika srednjih šol, realna gimnazija oziroma realka. V začetku so bile štiriletne, nato šestletne, po letu 1869 pa osemletne.

Učitelji

Šola je bila do zadnjih desetletij 19. stoletja še skoraj izključno moška zadeva. Prve učiteljice, seveda razen redovnic v zasebnih šolah in učiteljic za dekliška ročna dela na javnih šolah in v večji meri prve profesorice v srednjih šolah, so s svojo prisotnostjo v razredih izzivale hud odpor. Kasneje pa so se vse bolj uveljavljale, čeprav njihove plače niso bile enakovredne moškim. Nova šolska zakonodaja je dvignila socialno in izobrazbeno raven učiteljev. Osnovnošolske učitelje so plačevale dežele, vendar njihove plače niso bile enotne. Pri nas se je najbolje godilo učiteljem na Štajerskem, najslabše pa v Istri. Od leta 1870 so se za učiteljski poklic izobraževali na štiriletnih učiteljiščih, ki so bila v Ljubljani, Celovcu, Mariboru in Kopru.

Prijavi se na novice in vse pomembne informacije boš prejel/a na mail.

PUSTITE KOMENTAR