Opravila in naloge novinarja
Novinarsko delo je med najbolj razgibanimi in raznolikimi, saj ne obsega samo zelo različnih delovnih nalog in predmetov dela, ampak ga je mogoče opravljati tudi z različnimi sredstvi in načini sporočanja, povsod in ob vsakem času. Najbolj zgoščena označba bi bila: zbiranje, obdelava in objava sporočil v javnih glasilih.
Novinar zbira sporočila na dveh ravneh:
– stalno s spremljanjem drugih medijev in v neposrednih stikih, ko kopiči v spominu in osebni dokumentaciji splošne ali posebne informacije, za širjenje in utrjevanje svoje splošne razgledanosti in jezikovne kulture ter za temeljitejše poznavanje ožjega tematskega področja, za katerega je specializiran;
– občasno in usmerjeno ob dogovorjenih priložnostih (na pogovorih, tiskovnih konferencah ipd.), z neposrednim spremljanjem dogodka (seje, zborovanja, državnega obiska, otvoritve, predstave, tekme ipd.), prek gradiv za seje, pisem bralcev, sporočil za javnost in podobnih pisnih virov, ali s poizvedovanjem na prizoriščih ali pri pričevalcih.
Pri zbiranju informacij si mora zagotoviti odgovore na osnovna novinarska vprašanja: kdo? kaj? kdaj? kje? kako? Pa tudi – odvisno od razpoložljivega prostora oziroma časa – na: zakaj? s kakšnimi posledicami?
Obdelava sporočil poteka v obliki:
– selekcije (izbora) pomembnih informacij
– koncentracije (usmeritve) na bistveno
– izbire najustreznejše oblike sporočanja
– interpretacije (presoje) in preverjanja zbranih dejstev
– končnega artikuliranja
– ubesedovanja, zapisa oziroma montaže.
Pri tem se novinar posvetuje in sodeluje z urednikom, redaktorjem, lektorjem, snemalcem, montažerjem, tehničnim urednikom oziroma režiserjem in drugimi sodelavci. Njihovo število je odvisno od medija, v katerem dela, pogosto pa prevzema tudi del njihovih opravil.
Sestavljanje opravil in nalog je najpogostejše pri dopisnikih (še posebej v tujini), saj ne morejo računati na storitve priuredniških služb in sodelavcev. Svoje zahteve ima novinarstvo na radiu in še posebej na televiziji, ki ima več izraznih sredstev (poleg besed tudi sliko z grafično opremo in zvok). Pri nas so sorazmerno redki novinarji-tv snemalci, pač pa časopisni novinarji (časnikarji) pogosto – bolj ali manj uspešno – posegajo tudi na področje posebnega poklica fotoreporterja.
Znanja in spretnosti novinarja
Poleg široke razgledanosti potrebuje novinar za bolj ali manj ozko specializacijo tudi posebna znanja. Zato sploh ni nujna novinarska diploma, čeprav je zaželeno poznavanje teoretičnih osnov komuniciranja in še posebej novinarskega sporočanja in stilistike, etike in retorike. In seveda čim boljše obvladanje čim več jezikov. Med spretnostmi je pomembno tudi čim hitrejše tipkanje. Ob bogatem besednem zakladu je za radijske in televizijske novinarje potreben tudi primeren (radiofonski) glas in poleg visoke jezikovne tudi ustrezna govorna kultura brez izrazitega dialekta. Na televiziji je dobrodošel tudi smisel za izrabo vizualnih izraznih sredstev, ki pa je vse bolj koristen tudi pri tistih časopisih, kjer novinar kar sam izbira črke in skrbi za prelom strani, torej za razporeditev prispevkov. Vozniški izpit je bolj ali manj zaželen, ni pa nujen.
Razmere za delo novinarja
Novinar ima sicer zakonsko zagotovljen 40-urni delovni teden, toda za večino novinarjev, ki delajo v dnevno-informativnih uredništvih, bi lahko rekli, da so v službi 24 ur na dan, saj so stalno na preži za informacijo. Dela tudi ponoči in po potrebi v daljših turnusih, brez potrebnega počitka.
Enako neprijetna znajo biti daljša obdobja brez konkretnih nalog. Pretežno pisarniško delo in posedanje na sestankih v zaprtih prostorih sta povezana s prisilno držo in težavami s hrbtenico, svoje pa prispevata slab zrak in utesnjenost v večinoma prenapolnjenih uredništvih.
Predvidena izobrazba novinarja
Fakulteta za družbene vede – katedra za novinarstvo, Ljubljana
