Vsi dobro poznamo ime Primož Trubar. In seveda on je bil tudi tisti, ki je že v 16. stoletju naredil velik korak v šolstvu na Slovenskem.

Leta 1550 je izdal prvo slovensko knjigo Katekizem, ki je sestavljen tudi iz vprašanj in odgovorov. Torej, je bil neke vrste učbenik. V njem je zahteval naj poučeni odrasli učijo svoje otroke! Ker v tistih časih ni še bilo slovenske knjige, pravzaprav sta bili njegovi dve prvi, so bile njegove knjige tudi prvi učbeniki. Da bi se ljudje naučili brati in pisati, pa je napisal Abecednik, ki je bil tudi prvo berilo.

Nekaj stoletij kasneje, v 19. stoletju, pa je tudi Anton Martin Slomšek s posebno vnemo skrbel za šole, še zlasti se je zavzemal za slovenske nedeljske šole. Takrat so le redki slovenski otroci obiskovali šolo. Marsikje še ni bilo rednih šol, pa še te so bile v nemškem jeziku in na podeželju zelo slabo obiskane. Učbenik za nedeljske šole, Blaže in Nežica v nedeljski šoli je Slomšek napisal v Vuzenici leta 1842. Ta knjiga je bila dolgo časa najboljši in najobsežnejši učbenik v slovenskem jeziku. V njej je s posebnim pedagoškim čutom podal učno snov in vse, kar je potrebno za praktično življenje.

V njej ni bilo samo osnovno znanje računanja, pisanja in branja, ampak tudi geografije, biologije, zgodovine, celo medicine in astronomije. To je bila prava enciklopedija za slovenskega kmeta in mladino in ne samo učni pripomoček. Med ljudstvom je veljala za “Zlato knjižico”. V knjigi je bilo več gradiva, ki je kmečki mladini širilo obzorje, kakor v tedanjih uradnih nemških učbenikih za redne osnovne šole. Učbenik je bil razdeljen na 52 poglavij, kolikor je tudi tednov v letu. Prva izdaja v bohoričici je izšla leta 1842 v nakladi 4000 izvodov, kar je bilo za tisti čas zelo veliko, vendar pa je kljub temu hitro pošla. Druga in tretja izdaja pa sta izšli v gajici leta 1848 in 1857. Slomškov učbenik pa je bil preveden tudi v češčino, iz Moskve so naročili 80 izvodov, uporabljali pa so ga tudi na petrograjski univerzi kot pomožni učbenik

Šola oz. šolstvo se je v preteklosti zelo spreminjalo. Obstajale so razlike med revnimi in bogatimi. Le slednji pa so si lahko privoščili šolanje. Okoli leta 1900 so bile šolske klopi oziroma banki, kot so jim rekli takrat, v učilnicah rahlo poševne. Imele so luknjo za črnilo in pisala in so stale na lesenem podu. Otroci so pisali s peresom. Peresnica oziroma puščica je bila lesena škatla s pokrovom, kjer so imeli spravljeno: pero, navaden svinčnik in barvice. Pisali so na tablice, kasneje pa v zvezke, ki so jih spravili v torbo. Učbeniki, ki so jih kasneje začeli uporabljati niso imeli slik, bilo je le veliko besedila. Za pomoč pri učenju niso imeli veliko pripomočkov, saj so bile učilnice slabo opremljene, pomagali pa so si lahko z računalom.

Učitelj je pisal na majhno tablo, ki je stala na dveh nogah in so ji učenci rekli lavanja. Zraven nje je bil postavljen kateder. Učenci so za mizo morali sedeti vzravnano, z rokami prekrižanimi na hrbtu. Pregledovali so jim ušesa in roke. Učence, ki so bili uporniški so kaznovali, ponavadi so morali stati v kotu, klečati ali sedeti v zadnji klopi z imenom »oslovska klop«. Dobili so tudi udarce po rokah z ravnilom, včasih pa so jih tudi lasali in klofutali. S kaznimi pa niso hoteli le kaznovati porednih učencev, ampak so jih uporabljali tudi za v poduk drugim. Tako so se v starih časih naučili poslušnosti in pokornosti. V šoli je vladala stroga disciplina. Učitelji so bili strogi in resni.

Pri sebi so učitelji nekoč imeli tudi palico, ki je služila kot učni in vzgojni pripomoček. Ocene so pisali v redovalnico, ki so ji rekli tudi padžela. Danes si seveda takšne ukrepe v šolah težko predstavljamo, pa tudi pripomočkov, ki jih potrebujemo pri pouku je vedno več. Le izbrati med tistimi, ki jih zares potrebujemo, je težko! Šolstvo se tudi v današnjih časih veliko spreminja, pa vendar njegov namen že stoletja ostaja, nespremenjen.

Prijavi se na novice in vse pomembne informacije boš prejel/a na mail.

PUSTITE KOMENTAR