Piramide v Gizi v Egiptu
Egipčanski vladarji so bili čaščeni kot bogovi, zato se je faraon Džoser odločil, da želi boljšo grobnico od svojih prednikov. Njegova stopničasta piramida je prva zgradba, ki je bila v velikanskih merilih zgrajena v celoti iz kamna. Tako Džoser velja za začetnika tradicije gradnje piramid kot poslednjega počivališča.
Od vseh piramid so le Keopsova, Kefrenova in Mikerinova smatrane za prvo in najstarejše čudo starega sveta. Zgrajene so bile med letoma 2650 in 2550 pr. n. š., gradili pa naj bi jih kar 20 let. Zanimivo je, da so vsi kamni tako natančno zloženi, da med njih ne moreš potisniti niti papirja. Najmogočnejša izmed piramid je Keopsova, ki je zgrajena je iz približno 2,3 milijona kamnov in tehta okoli 2,5 tone. Visoka je neverjetnih 145,75 metra, gradilo pa naj bi jo kar sto tisoč ljudi.
Viseči vrtovi Babilona
Zasluge za nastanek tega čuda ima kralj Nebukadnezar II., ki je dal vrtove zgraditi za svojo ženo. Ta je pogrešala zelenje svoje dežele in so jo puste ravnine Mezopotamije spravljale v depresijo. Kralj ji je želel ustvariti podobo njene domače dežele, zato je dal zgraditi umetno goro, ki se je dvigala v terasah, na katerih so cveteli prekrasni vrtovi, okrašeni s čudovitim tropskim cvetjem in drevjem, potkami in slapovi.
Zaradi pomanjkanja dežja v Babilonu so vrtove namakali z vodo iz reke Evfrat z napravo, podobno gondoli na smučiščih. Vrtovi v resnici niso viseči. Latinska beseda pensilis sicer ima ta pomen, vendar pomeni tudi podoben balkonu. Od samih vrtov se ni ohranilo nič, vendar jih mnoge zgodovinske knjige opisujejo podobno in opozarjajo na njihov obstoj.
Zevsov kip v Olimpiji
Olimpijske igre so bile posvečene vrhovnemu grškemu bogu Zevsu. Z naraščanjem popularnosti iger so prebivalci Grčije začutili, da potrebujejo nov, veličastnejši tempelj, ki bi bil vreden vrhovnega boga. Tako je zraslo Zevsovo svetišče, ki je dobilo veličastno dragocenost – kipar Fidija je naredil trinajst metrov visok kip Zevsa. Ta je sedel na prestolu in se z glavo skoraj dotikal stropa; če bi vstal, bi porušil streho svetišča.
Zgrajen je bil iz lesa, ki so ga prevlekli z zlatom, slonovo kostjo, marmorjem in žlahtnimi kovinami. V svoji desni dlani je držal boginjo zmage Nike. Ko so kip okoli leta 40 hoteli odpeljati v Rim, se je porušil zidarski oder, kar so vzeli za slabo znamenje in božanstvo pustili pri miru. Kip je končal v požaru v Konstantinoplu, kamor so ga po kosih privlekli premožni Grki, od njega pa je danes ohranjenih le nekaj kosov, ki jih hranijo v muzeju. Kip Zevsa je bil za Grke izrednega pomena, zato se je štelo za nesrečo, če ga nisi videl vsaj enkrat v življenju.
Artemidin tempelj v Efezu
Kralj Krez je postavil nov tempelj v čast boginji lova, narave in rodovitnosti Artemidi. Glede na premožnost je Krez zahteval največji in najbogatejši objekt. Tempelj je bil tako velik, da so ga gradili 120 let in naj bi bil eden izmed največjih templjev, zgrajenih v antiki. Zgrajen je bil v celoti iz marmorja, le del strehe je bil iz lesa. Služil je kot trg in versko zbirališče, kjer so se zbirali trgovci, turisti, obrtniki in kralji v čast boginji Artemidi in del dobička delili z njo. Po nekaterih virih naj bi bil tempelj sedemkrat porušen in prav tolikokrat obnovljen. Danes na njegov obstoj spominja steber, postavljen v opomin, da je tam nekoč stalo eno izmed sedmih čudes sveta.
Mavzolejeva grobnica v Halikarnasu
Mavzol se je odločil za gradnjo nove prestolnice, ki bi bila varna pred udari in veličastna na pogled. S svojo ženo Artemisio je porabil veliko denarja, da je ustvaril želeno mesto. V samem središču mesta je njegova žena načrtovala gradnjo grobnice za njuno zadnje počivališče. Ta naj bi bila tako veličastna, da bi govorila o tem, kako bogata sta bila za časa življenja. Nekateri viri poročajo, da Mavzol v svojem življenju ni naredil ničesar omembe vrednega in nikoli ne bi prišel v zgodovinske knjige, če mu njegova žena po smrti ne bi dala zgraditi grobnice. Ta je postala tako znana, da danes po njej imenujemo mavzolej. Artimisia se je odločila, da ga ni denarja, ki ga ne bi bilo vredno vložiti v grobnico, zato je poslala glasnike v Grčijo, naj najdejo najboljše arhitekte. Veliko marmornato grobnico je v petih terasah krasilo nekaj sto kipov ljudi in živali, na vrhu strehe je na jonskih stebrih stal šestmetrski kip štirivprege s samim Mavzolom za vajetmi. Kljub pretresom in izropanju trdnjava v Halikarnasu še stoji.
Kolos na Rodosu
Leta 305 pr. n. š. je eden od generalov umrlega kralja Aleksandra oblegal mesto Rodos. Na srečo domačinov je bila ofenziva neuspešna. Ti so bili tako veseli, da so se v čast zmagi odločili postaviti spomenik zavezniku Heliosu. Porabili so vso vojaško opremo, ki so jo poraženi vojaki pustili za seboj, in 12 let pozneje je na vhodu v pristanišče že stal gromozanski spomenik (40 metrov visok in 70 ton težak). V antični Grčiji so Kolos pravili spomenikom v naravni velikosti, od rodoškega naprej pa je beseda dobila pomen gromozanskosti.
Podoba kipa je opominjala na tradicionalne grške vrednote: kip je bil nag, njegove oči je slepilo svetlo sonce, nosil je krono s sončnimi žarki ter v levi roki dvigal baklo. Ti podrobnosti si je izposodil avtor znamenitega ameriškega kipa svobode.
V potresu se je kip v kolenih zlomil in prekucnil v morje ter pri tem porušil veliko hiš. Starešina Plinij je napisal: »Le malo ljudi je lahko objelo velikanski prst. Čeprav je ležal na tleh, je bil še vedno čudo.« Faraon Ptolemej III. je ponudil vso pomoč pri obnovi, a so jo Rodočani odklonili. Verjeli so, da bi premikanje kosov razjezilo bogove. Tako so ostanki ležali naokoli skoraj devet stoletij. Za Kolosom se je izgubila vsaka sled. Na Rodusu pa so že pripravljeni načrti za sodobni kip Kolosa. Z njegovo gradnjo naj bi privabili še več turistov. Zdaj morajo zbrati le še veliko denarja, da se bo njihov sen uresničil..
Aleksandrijski svetilnik
Po Aleksandru Velikemu je bilo poimenovanih sedemnajst mest. Večina jih ne obstaja več, izjema pa je Aleksandrija v Egiptu, v kateri so Grki zgradili največje mediteransko pristanišče, ki še danes velja za najpomembnejši egiptovski pristan. Vsako pristanišče pa potrebuje svetilnik, ki so ga postavili na otočku Faros, lučaj od obale. Arhitekt Satratos ga je gradil 20 let in je veljal za prvi svetilnik na svetu. Njegov premer je bil večji od desetih metrov, luč pa naj bi se v jasni noči videla petdeset kilometrov daleč. Ponosen Satratos je v svetilnik želel vklesati svoje ime, kar vladarju Ptolomeju ni bilo pogodu. Arhitekt se je znašel in svoje ime na svetilniku prekril s kamnito ploščo s Ptolemejevim imenom. Čez par stoletij je plošča odpadla ter razkrila pravega umetnika. Svetilnik naj bi bil porušen leta 1326. Tako kot večino drugih antičnih stavb naj bi ga porušil potres.
