Razmišljamo lahko tudi veliko bolj hitro in učinkovito

Učijo vas kritičnega razmišljanja in od vas pričakujejo argumentirane razlage. A žal je to za življenje, predvsem pa za dobre odnose z drugimi ljudmi premalo. Vodi namreč le do prepričanja, da je vaše stališče edino pravilno, torej je drugo napačno. In tako se ne naučimo ne poslušati drugih ne sodelovati.

V življenju je tako, da zmagajo tisti, ki se ne bodo imeli za najbolj pametne, ampak se bodo zavedali, da so v svojih pogledih omejeni s svojim znanjem, značajem, izkušnjami ter zato za uspešno razmišljanje, reševanje težav, izboljševanje postopkov, nabiranje novih idej potrebujejo tudi ostale – ostale ljudi, ostale poglede, ostale predloge.

Zato vam bom poskusila v tem kratkem članku razložiti, kako lahko namesto tistega bojevitega: »Jaz imam prav, ti se motiš in to ti bom tudi dokazal,« rečete: »Hvala, da si mi predstavil/-a svoj pogled, a veš, da na to sploh nisem pomislil!«

Pretentajte svoje možgane, da izključite takojšnjo čustveno reakcijo

Naši možgani nam pri razmišljanju ne pomagajo najbolj. Od časov pračloveka je minilo še premalo časa in tako marsikdaj reagirajo kot takrat: ko naletite na spremembo, možgani to zaznajo kot nevarnost ter se na hitro odločijo ali za beg ali za boj. Ker smo v 21. stoletju že malce bolj civilizirani, beg ni več dobeseden, ampak predstavlja umik vase, boj pa tudi ni več z gorjačo, ampak z besedami. A predstavljajte si, da bi v primeru predlagane spremembe rekli: »Dovoli mi nekaj minut, da razmislim.« ali pa celo: »Dajva skupaj razmisliti o tem.«

Kaj bi s tem povzročili? S tem bi pretentali svoje možgane, ki vsako informacijo takoj postavijo v znan vzorec, kar pomeni, da so narejeni za rutinsko razmišljanje. Nikakor ne za kreativno! Možgani se najprej odzivajo čustveno in šele, če se tega zavedate, čustveni reakciji – stališču – lahko sledi razmislek. In za piko na i možgani razmišljajo zmedeno. Ker se okrog njih dogaja preveč in si želijo vse naenkrat. To pa je približno tako, kot če bi žonglirali s šestimi žogicami. Ne gre, razen največjim mojstrom.

Šest klobukov razmišljanja

Vsi ostali pa si lahko pomagamo z orodjem, ki ga je razvil zdravnik in psiholog, mislec, dr. Edward de Bono, in se imenuje Šest klobukov razmišljanja. Besedo klobuk jemljite popolnoma simbolično – kot oznaka za misleca, ki si natakne klobuk (zavestno razmišlja) in si sname klobuk (prekine razmišljanje). Teh klobukov, lahko jim rečemo tudi smeri razmišljanja, je šest. Tako lahko zavestno razmišljamo:

• Samo o dejstvih, informacijah, ki jih imamo in ki jih potrebujemo, ter o stališčih drugih ljudi (beli klobuk – bel kot nepopisan list papirja, kamor črno na belo zapišemo dejstva), in ko razmišljamo z belim klobukom, si delimo vse informacije, ki jih o neki zadevi imamo. Drug drugemu dodajamo dejstva, ki so nam poznana – za razliko od argumentiranega prepira, kjer vedno povemo samo tisti del dejstev, ki so voda na naš mlin. Razmišljamo tudi o dejstvih, ki nam niso poznana, pa bi nam morda koristila – kajti morda kdo pozna manjkajoče informacije ali pa jih lahko še kje poiščemo.
• Samo o idejah, predlogih, rešitvah (zeleni klobuk – zelen, kot je narava, nebrzdana, neomejena, brsteča) in razmišljamo kreativno – torej idej sproti ne ocenjujemo, ne vrednotimo, ne kritiziramo, ne ubijamo. Vsako idejo jemljemo kot pozitivno, koristno, zanimivo, če ne morda dobesedno, pa je morda lahko koristna kot odskočna deska nekomu tretjemu do neke četrte ideje. Šele v okolju, kjer ne vrednotijo idej sproti (tudi če so na prvi pogled neumne, neuresničljive, nemogoče), se ljudje toliko sprostijo, da si upajo podajati veliko število idej. In samo pri velikem številu idej boste vmes dobili tudi tisto ‘pravo’.

• Samo o prednostih ideje, predloga, rešitve (rumeni klobuk – rumen kot sonce, optimističen), in ko razmišljamo na ta način, se osredotočamo samo na koristi, prednosti, pozitivne točke, kot jih vidimo pri neki zadevi, in to tudi tako obrazložimo.

• Samo o slabostih neke ideje, predloga, rešitve (črni klobuk – črn za črnogledo razmišljanje), in ko razmišljamo na ta način – vselej potem, ko smo že pretehtali prednosti – se osredotočamo samo na slabosti, šibkosti, omejitve, ovire, negativne točke, ki jih vidimo pri neki zadevi in to tudi tako obrazložimo (to so torej argumenti proti – z lastnega zornega kota). Na ta način izpostavimo potencialne težave, da točno vemo, kako moramo razmišljati naprej, kje moramo iskati rešitve (z zelenim klobukom).

• Samo o čustvih, občutjih, slutnjah (rdeči klobuk – rdeč kot strast, pa tudi kot objokane oči in jezna lica), in ko imamo nataknjen rdeči klobuk, ne razmišljamo, ampak drug drugemu predstavimo, kaj se v nas dogaja. Tega ne razlagamo ali opravičujemo, samo delimo – da nas drugi lažje razumejo in da sami ne vlečemo čustvenega bremena. Rdeč klobuk si nataknemo na začetku svojega razmišljanja. Lahko ga uporabljamo kot selektorja idej po zelenem klobuku. Kajti, ko ste generirali sto idej, se morate odločiti, katere izmed njih boste vrednotili z rumenim in črnim (ter reševali z zelenim). Uporabljamo ga na koncu razmišljanja.

• Vse to pa je veliko lažje, če imamo ob sebi moderatorja, nekoga, ki skrbi, da so nam poznani okvirji razmišljanja: o čem točno bomo razmišljali, kateri vrstni red klobukov/smeri razmišljanja bomo uporabili in koliko časa si bomo za to vzeli. Na koncu razmisleka modri klobuk poskrbi, da se razmišljanje konča s povzetkom, z zaključki in z dogovorom o naslednjih korakih (kdo točno bo kaj točno naredil do kdaj točno).

Če boste delali tako, kot ste vedno delali, boste tudi dobili takšne rezultate, kot jih vedno dobite. Če pa želite priti do česa novega, potem poskusite pri tem delati (torej razmišljati) na nov način.