Število stikov med nevronoma (sinaps) se v prvem mesecu po rojstvu otroka poveča iz 50 trilijonov na 1 kvadrilijon – če bi se z isto intenzivnostjo večalo tudi novorojenčkovo telo, bi se iz 4 kg zredil na 80 kg.

Ali res uporabljamo samo majhen del možganov?

Znanstveniki te teorije ne podpirajo in se jim zdi malce nenavadno, da bi se tekom evolucije razvil organ, ki bi bil skoraj v celoti neuporaben. Potrditev dejstva, da uporabljamo celotne možgane, nesporno izhaja tudi iz slikanja s pozitronsko emisijsko tomografijo. Slike nazorno prikazujejo, da so med opravljanjem različnih umskih nalog skoraj vedno aktivni možgani v celoti. Niso pa vsi deli ves čas enako aktivni. Kot vemo, so možgani razdeljeni na levo in desno poloblo, ki sta vsaka posebej razvili specializirane funkcije. Leva je specializirana za zaporedno analizo podatkov (govor, logiko, matematiko, branje, pisanje ipd.), desna pa zbere več informacij naenkrat in jih poveže v celoto (občutek za prostor, prepoznavanje obrazov, vzorcev, čustev, ustvarjalnost, ritem …). Raziskovalci so merili možganske valove pri osebi, ki je reševala logično uganko, pri čemer so na področju desne hemisfere zaznali porast alfa valov (ti se pojavijo takrat, ko so možgani sproščeni), pri osebi, ki se je ubadala z zapletenim barvnim vzorcem, pa je bilo več alfa valov na levi polobli.

Zaposliti je treba obe možganski polovici

Ne glede na to, da je že dolgo znano, da za krepitev spomina moramo zaposliti obe možganski polovici, izobraževalni sistem poudarek še vedno daje funkcijam leve poloble. Šolanje namreč temelji na osvajanju spretnosti analitičnega mišljenja in verbalnega izražanja, ne spodbuja pa intuicije in ustvarjalnosti. Raziskovalci so ugotovili, da z meditacijo lahko uravnovesimo obe hemisferi in povečamo komunikacijo med njima. Če zraven razvijate še spretnosti, ki spodbujajo desno polovico, pa boste možgane lahko veliko bolj učinkovito uporabljali. To so vedeli že veliki umi, med njimi tudi Albert Einstein, ki je relativnostno teorijo odkril na nekem hribu, ko je sanjaril, da se vozi na sončnem žarku.

Brez spomina bi bili tujec samemu sebi

Zaradi spomina vemo, kje smo doma, prepoznamo prijatelja, tekoče govorimo tuji jezik, vozimo avto in podobno. Če ne bi imeli spomina, ne bi bilo preteklosti niti obžalovanja, krivde ali veselja zaradi nekega dogodka. Živeli bi v čisti sedanjosti. Vsak trenutek bi začenjali znova, vse bi nam bilo tuje, vsakdo bi nam bil tujec.

Spomin je v bistvu informacijski proces, preko katerega si informacijo zapomnimo v treh zaporednih operacijah: kodiranje (informacija vstopi v možgane), ohranjanje informacije in priklic. Ločimo senzorni, kratkoročni in dolgoročni spomin. S pomočjo senzornega spomina za 1-2 sekundi zadržimo čutno zaznavo; prepoznamo enostavne vzorce (npr. množico ljudi), pomena gradiva pa še ne razumemo. Na tej stopnji lahko informacija zbledi ali pa se procesira v kratkoročni spomin, kjer ostane od 20 do 40 sekund. Kratkoročni spomin je omejen na okoli sedem enot (npr. telefonska številka). Dolgoročni spomin pa je neskončno skladišče ali zakladnica vseh naših znanj in spretnosti. Podatki v njem so povezani v mreže, ki se ves čas dopolnjujejo. Močnejše kot so povezave, počasneje izginjajo podatki, olajšujejo pa tudi priklic.

Prijavi se na novice in vse pomembne informacije boš prejel/a na mail.

PUSTITE KOMENTAR