Za mladostnika je zelo pomembno oblikovanje odnosov z vrstniki obeh spolov ter iskanje in opredeljevanje lastne identitete. Če mladostnik ve, kdo je in kam gre, lahko zadovolji lastno potrebo po druženju s sošolci. Pogovarjali smo se z ga. Suzano Padežanin Lavuger, univ. dipl. psih., iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor.

Mladostništvo je stopnja, kjer je oblikovanje identitete posebej pomembno in je podvrženo posebno pomembnim pretresom in dilemam.

V obdobju zgodnje mladostne dobe mladostniki doživljajo nenehne spremembe. Na področju čustvenega in osebnostnega razvoja so pomembna prijateljstva in druženje v skupine. Čustva so še kratkotrajno manj stabilna. Prevladujoča čustva se močno povezujejo z vedenjem in osebnostnimi lastnosti. Oblikovanje identitete oziroma samopodobe je psihološki proces, v katerem se posameznik opredeljuje glede tega, kdo je, kaj ceni, kaj meni o ciljih in usmeritvah, ki so pomembni za njegovo življenje v prihodnosti, pa tudi glede načinov, kako bo zastavljene cilje uresničil.

V tem obdobju se posameznik znajde na razpotju: ali bo ustvaril samopodobo, s katero se bo uspešno pojavil v vlogi odrasle osebe, ali pa bo prišlo do identitetne zmedenosti, ko posamezniku ne bo čisto jasno, kdo je in kaj hoče, in se bo zaradi tega znašel v težavah. V obdobju mladostništva mladostnik tudi bolj dejavno komunicira s širšim okoljem. Za zgodnje mladostništvo je značilno prakticiranje, preizkušanje različnega vedenja, stvari, ne glede na nasvete in opozorila, vlogo staršev prevzamejo vrstniki, poudarjanje različnosti od staršev, prepričanje v lastno vsemogočnost. Za mladostnika je prijateljstvo med vrstniki njihov najbolj intenziven medoseben odnos.

Najpomembnejše stvari, ki jih prijatelji počnejo skupaj, so: pogovori, medsebojna pomoč, skupno preživljanje prostega časa.

Glavni dejavnik pri izbiri prijateljev je bližina oseb, ki omogoča pogostost stikov. Drugi pomembni dejavnik pri oblikovanju prijateljstva je podobnost med osebami, podobnost interesov. Tretji pomemben dejavnik je povračljivost, ki se izraža v pripravljenosti ponuditi pomoč, varnost, vzbujanje občutka sprejetosti pri drugi osebi.

Za učinkovito vzpostavljanje stikov z novimi sošolci je potrebno, da smo:

  • sproščeni, da lahko obvladamo svoje telo, prilagodimo si hitrost in stil pogovora, saj nam bo udobneje, pa še prepričljivejši bomo;
  • držimo se odkrito in pozorno, s tem pokažemo pripravljenost za poslušanje;
  • stalno spremljamo nebesedne kretnje sogovornika, obrazno mimiko, govorico telesa, višino in barvo glasu.

Naši odgovori pa naj bodo:

  • izraženi v prvi osebi ednine; kadar govorimo »moji prijatelji«, »naša skupina« ima poslušalec težavo, saj ne ve, ali tudi mi tako mislimo, čutimo;
  • popolni in specifični; vključevati morajo vse nujne informacije, potrebne za razumevanje;
  • skladna besedna in nebesedna sporočila; vsaka nebesedna komunikacija vedno vsebuje besedna in nebesedna sporočila, ki so običajno skladna; do nesporazuma v komunikaciji pride, kadar je med njimi nesoglasje (npr.: če prijatelju rečemo, da smo se doma zadržali, bili pa smo na fitnesu in zardimo ali pa umaknemo pogled);
  • pozorni smo na to, kako je sogovornik sporočilo razumel in interpretiral; če smo v dvomu, ga vprašamo in iščemo povratno informacijo;
  • svoja čustva opišemo tako, da jih poimenujemo, da jih opišemo z vedenjem ali pa s pomočjo prispodobe; še posebej je pomembno, da jih opišemo tako, da jih poimenujemo, npr.: »Vesela sem,« in jih opišemo z vedenjem, npr.: »Kar skačem od veselja,« ali pa s prispodobo »Imam srečo na vrvici.«

Najpogostejši vzroki, da dijaki med seboj ne vzpostavijo komunikacije;

  • preden spregovorimo, ne vemo, kaj bomo povedali,
  • govorimo preveč naenkrat, nepovezano in ni jasno kaj je bistveno,
  • nismo pozorni na povratne informacije.

Kako naj bi dijaki med seboj navezali stike?

Pregovor pravi, da en pogled pove več kot tisoč besed. Pri navezovanju stikov se moramo vživeti v sogovornikovo mišljenje in čustvovanje. Ustrezno lahko reagiramo na signale, npr.: če je prizadet, ga spodbudimo in mu pomagamo. Pomembno je, kako znamo drug drugega poslušati. Če sogovornika pozorno poslušamo, mu dajemo občutek, da se zanj zanimamo.

Suzana Padežanin Lavuger, univ. dipl. psih., iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor svetuje: »Uspešnega navezovanja stikov se je moč naučiti. Za ene je to lahko, za druge težje. Navezovanje stikov ni prirojena sposobnost. Če imamo težave pri navezovanju stikov z novimi sošolci, se lahko uspešne komunikacije učimo kar od drugih, za katere menimo, da so uspešni, preberemo lahko knjige o komunikaciji. Vključimo se lahko tudi v različne delavnice, ki potekajo v našem kraju, na šoli, ali pa se vključimo v kakšno izven šolsko dejavnost, ki nas zanima (npr.: skupinski šport, taborniki  …). Težave pri navezovanju stikov s sošolci ne jemlji kot usodo, ki je ni mogoče spremeniti.«

Prijavi se na novice in vse pomembne informacije boš prejel/a na mail.

PUSTITE KOMENTAR