Vstop v srednjo šolo je začetek novega poglavja v mladostnikovem življenju. Da med dijaki in starši ne bo prihajalo do nepotrebnih konfliktov, so potrebni odprta komunikacija, prevzemanje odgovornosti, sklepanje kompromisov in predvsem – medsebojno zaupanje.

Začetek šole, pa že imam slabe ocene

Prehod v srednjo šolo lahko povzroči na začetku slabše ocene, saj je način dela drugačen in bolj natempiran. Vendar možgani delajo čudeže in s pravo organizacijo se da vedno nadoknaditi zamujeno ter ocene popraviti. Vendar dlje ko se odlaša, težje je. Za začetek se obrnite na starše. Povejte jim, da dobivate slabe ocene ter da si želite njihove opore in pomoči. Večina vas v tem trenutku najprej potrebuje čustveno oporo in vedenje, da v tej stiski niste sami. Nato sledi konkretno reševanje izziva. Najprej je vsekakor treba ugotoviti vzrok – se premalo časa učite ali morda način učenja ni primeren? Ni odveč, da se obrnete na šolsko svetovalno službo ali profesorja predmeta. Navsezadnje oni učijo ta predmet in vedo, kaj pričakujejo od vas. Ko se boste obrnili na njih, bodo videli, da slabe ocene niso le plod lenobe, ampak da si prizadevate, da bi bilo drugače. Tako boste skupaj na isti strani stali nasproti slabim ocenam.

Kako naj najdem pravilen način učenja?

Pri iskanju najbolj koristnega načina učenja vam lahko pomagajo sošolci, ki jim ta predmet dobro gre. Vprašajte jih, kako se oni učijo. To ne pomeni, da morate posvojiti njihov način; za svoje vzemite le tiste dele, ki se bodo pri vas izkazali za učinkovite. Ne zanemarite niti pomoči svetovalne službe – s tem imajo veliko izkušenj. Tudi profesorji so vam lahko v veliko pomoč, izkoristite njihove govorilne ure. Vsekakor pa se zavedajte, da je odgovornost izključno vaša, da boste sami nosili posledice in predvsem, da ste vi tisti, ki morate dejansko opraviti delo – v vašem primeru je to učenje. Spreminjanje načinov učenja na začetku včasih zelo kratkoročno zahteva malo več časa in vložka, dolgoročno pa se obrestuje. V primeru da res ne gre, pa poiščite nadaljnjo pomoč.

Želim iti na zabavo, starši pa mi ne dovolijo. Kaj lahko storim?

Zabava pomeni sprostitev, pa tudi večanje socialne mreže. Dijaki pogosto vidite le pozitivne vidike zabave, starši pa imajo svoje strahove. Poskušajte razumeti njihove strahove, čeprav se vam zdijo smešni. Pomislite, kako jih lahko pomirite. Pomembno je, da se odkrito pogovarjamo, da starši natančno vedo, kje bo zabava, kdo je prisoten, kako dolgo boste zdoma, zakaj si res želite na to zabavo. Nato se dogovorimo o pogojih – kakšne morajo biti ocene, kdaj morate priti domov, kakšne so vaše gospodinjske obveznosti. Normalno in pričakovano je, da boste morali pristati na kompromis in vam ne bo vse všeč. Pomembno je, da se obe strani držita dogovorov, s tem pokažete svojo zrelost, odgovornost in spoštovanje. To je dobra popotnica za vsako naslednje dogovarjanje, saj utrdi zaupanje.  Če so ocene nekoliko slabše, se trudite da jih popravite. Starši bodo videli vaš trud in morda boste kljub slabšemu šolskemu uspehu lahko šli na zabavo.

Pomembni so iskrenost, odgovornost in zaupanje obeh strani. Staršem iskreno povejte, kam greste, kdo bo tam in kaj se bo tam dogajalo. Pomemben je tudi dogovor o tem, kdo vas bo peljal na zabavo, kdaj in kako boste prišli domov. Seveda se verjetno ne boste strinjali v vsem, vendar, če se boste večkrat izkazali zaupanja vredni, vam bodo starši verjetno tudi vedno več dovolili. Več svobode prinese več odgovornosti.

 

Zdi se mi, da me starši ne poslušajo

Konflikti med vami in starši so v dobi turbolentnega najstništa lahko bolj pogosti in bolj intenzivni. Najstniki imate lahko občutek, da vas starši sploh ne razumejo, da ”razlagate steni”. Ta občutek je morda tudi obojestranski – tudi starši imajo občutek, da jih sploh več ne poslušate in nočete razumeti. To običajno vodi do razdraženosti in jeze, zaradi česar je komunikacija še bolj otežena. Da se prepričate, da vas starši res slišijo, jih prosite, da ponovijo s svojimi besedami, kar ste povedali. Tako boste lahko dodatno pojasnili svoje besede, če vas starši niso pravilno razumeli. Vendar pozor, če vas slišijo in razumejo, to še ne pomeni, da se morajo z vami tudi strinjati in odobravati vaše vedenje.

Starši ne odobravajo moje družbe

Starše skrbi, kako bo družba vplivala na vas. Na ta način vam morda izkazujejo ljubezen in vam nočejo nagajati ali pa dokazovati svojo premoč.Potrebno je, da vam zaupajo, da so vas vzgojili tako, da se boste znali upreti negativnim vplivom družbe. To zaupanje si pridobite ali ga vzdržujete tako, da staršem s svojimi dejanji in tudi besedami dokažete, da je njihova skrb odveč, saj se kljub druženju s kakšnimi kontroverznimi prijatelji, npr. vračate domov v ”normalnem” stanju, vzdržujete primeren učni uspeh, se dokazujete v raznih hobijih in podobno. Ter na to tudi konkretno opozorite starše. V primeru, da pa družba res negativno vpliva na vas, pa se je raje izognite.

Za starše: Vas skrbi za otroka? Seveda, to je normalno

Mladostnik je individuum, ki svojo avtonomnost v najstniških letih izrazi tako, da se začne sam odločati in zavestno išče lastno mesto v družbi. Če mu s pretirano represijo avtonomnost odvzamemo, lahko naredimo več škode kot koristi. Otroku je treba pustiti, da včasih dela tudi napake in se iz njih nekaj nauči. Raje zdaj kot kasneje, ko bodo lahko posledice napak bolj resne.Sam naj prevzema odgovornost za lastna dejanja in odločitve ter posledice. Starši mu naj raje svetujejo kot se odločijo namesto njega, ga razumejo, čeprav se ne strinjajo. In seveda mu stojijo ob strani. Vsekakor tudi mladostnik kljub svoji skorajšnji polnoletnosti bolj kot kadarkoli potrebuje smiselne meje, ki se prilagajajo stopnji zrelosti ali zgodovini »prekrškov«. Stopnja svobode je lahko sorazmerna stopnji odgovornosti. Pogoj za zaupanje je odprta komunikacija; starši lahko mladostniku zaupajo svoje strahove, s tem mu bodo dali vedeti, kaj je zanje sprejemljivo in kaj ne. Če se starši bojijo, da bo njihov otrok zabredel v slabo družbo, mu naj to odkrito povejo. Dobro je, če v takšnem primeru spoznajo prijatelje svojih otrok, saj bodo tako vedeli, s kom preživljajo prosti čas. Nato oddaljenost od doma ne bo več vir konfliktov in nezaupanja. Vsekakor pa se lahko kdaj zgodi, da je dobrobit otroka ogrožena, čeprav se tega sam ne zaveda. Takrat je popolnoma upravičeno, da starši uveljavijo svojo avtoriteto in zaostrijo meje, čeprav je otrok »skoraj odrasel«.

Vključenost staršev v dobo odraščanja

Če imate že od mladosti skupne hobije (družinski pikniki, obiskovanje kina, gledališča, izleti itd.), jih obdržite, saj imajo tudi najstniki željo po prijetnem druženju s starši, čeprav tega morda ne kažejo tako odkrito. Takšna doživetja lahko obudijo vesele in smešne spomine na dogodke, ki so se jim zgodili skupaj in s tem vzdržujejo ter tudi poglabljajo vez med njimi. Če nimate takšne tradicije, pa jo lahko sedaj pričnete, npr. greste enkrat na mesec skupaj na izlet. Morda bo prvič malo zadrege, ampak nič za to. Važno je, da nekaj zabavnega počnete skupaj. S tem utrjujete družinske vezi, saj ni vedno resno in konfliktno.

Prijavi se na novice in vse pomembne informacije boš prejel/a na mail.

PUSTITE KOMENTAR