Mnogo staršev se vsako leto sooča z otrokovo življenjsko preizkušnjo, odhodom oziroma spremembo izobraževalne ustanove. Zavedajoč, da jih pričakuje zmeda in za nekatere nepoznavanje situacije, je razlog, da smo se po pomoč obrnili na priznanega strokovnjaka, psihoterapevta z dolgoletnimi izkušnjami na področju individualne, partnerske in skupinske terapije, dr. Zorana Milivojevića. Upamo, da boste odgovore na svoja vprašanja našli v sledečem sestavku ter se skupaj s svojim otrokom veselili življenjsko pomembnega koraka.

1. Kako opredeljujete moralno podporo staršev mladim ob prestopu v novo življenjsko obdobje (ob prehodu na faks ter menjavi okolja in novih prijateljih)?
Vsak starš bi moral vedeti, da je njegov cilj, da pomaga svojemu otroku, da le ta postane samostojen in sposoben za avtonomno življenje v človeški družbi. Cilj starša je, da pomaga svojemu otroku, da se loči od njega, da »poleti iz starševskega gnezda«. Starš bi moral podkrepiti vsak korak, ki vodi k samostojnosti in, ki se prične z novim šolanjem. Odraščanje ni stvar trenutka, temveč je to proces, ki traja mnogo let. V primitivnih plemenih obstajajo obredi iniciacije, uvajanja otrok v svet odraslih. Na primer, mlada oseba mora opraviti neko težko nalogo in ko to naredi, celotno pleme spremeni svoj odnos do nje: oseba se smatra za odraslo, in kot znak te spremembe, dobi drugo ime. V naši kulturi imajo podobno funkcijo prehodi iz enega nivoja šolanja v drug: iz osnovne v srednjo šolo, iz srednje šole na fakulteto. Vsak izmed teh prehodov je nov dokaz, da je mlada oseba naredila značilen korak na svojem potovanju proti odraslosti. Mnogo staršev smatra, da je končni dokaz, da je nekdo odrasel, ko zaključi s fakulteto in se zaposli.

Vsaka sprememba, tudi sprememba šolskega ambienta, zahteva nekakšno adaptacijo. Vloga starša je, da pomaga mladi osebi, da se adaptira na nove pogoje. Po eni strani, da jo predhodno opozori, kaj jo čaka, kakšne so nevarnosti in na kaj mora biti pozorna, po drugi strani, pa mora malo stati ob strani in omogočiti mladi osebi, da se v kateremkoli trenutku obrne k njej, da jo kaj vpraša, da se pogovori o tem kaj jo muči, da poišče podporo. Adaptiranje v novo okolje ni samo v akademskem smislu, da se je potrebno navaditi na nove naslove, nove profesorje, nove zahteve v zvezi z učenjem, ampak tudi s tem, da je potrebno vzpostaviti nove odnose s svojimi novimi kolegi.

2. Kakšni problemi lahko nastanejo v relaciji med starši in otroci ob prehodu na fakulteto?
Ljudje so različni, vendar tukaj mislim tudi na mlade ljudi in njihove starše. Odraščanje je proces, ki vključuje mlado osebo in tudi njene starše, a vendar težave lahko nastanejo tako pri njej, kot pri njih. Težave na tej poti k odraščanju so lahko na strani mlade osebe, ki ne želi odrasti, ali ki želi za vsako ceno prezgodaj odrasti. Tako lahko starši ustvarjajo težave s tem, ko mladi osebi prepovedujejo, da odraste ali jo silijo, da čim prej to stori. Kadar starši ne dovolijo mladi osebi, da odraste, se proti njej obnašajo, kot da je mlajša, nesposobna in nesamostojna. To se izraža v pretirani kontroli, ponekod starši spremljajo izhode svojih otrok v strahu pred drogami in podobnimi stvarmi, pri zaščiti mlade osebe, v postavljanju nerazumnih prepovedi, zahtevajo, da se uči veliko število ur, zatirajo z denarjem, pretiranim strahom in zaskrbljenostjo za mlado osebo. Na ta način se starši obnašajo, kot da je dijak neodgovoren in neodrasel.

Kadar dijak hoče, da prehitro »na silo« odraste, začne delati vse, da bi se dokazal, da je odrasel. To se kaže kot to, da imitira načine, s katerimi se ponašajo malo starejše generacije. Posebno so problematični, kadar v želji, da postanejo odrasla oseba, začnejo piti, kaditi, jemati droge ter se promiskuitetno obnašati. Tipičen je negativen odnos z avtoritetami, katere oseba doživlja kot slabe ljudi, ki ji delajo krivico. Kadar starš hoče, da njihov sin ali hči hitro odraste, jim prezgodaj naložijo preveliko breme in se obnašajo, kot da je že odrasla oseba. Prikrajšajo ji podporo, ljubezen in na nek način prekinejo kontakt z njo.

3. Kako naj starši moralno pomagajo svojemu otroku pri prehodu v novo obdobje?
Nemogoče je dati pravi recept, ker vsak starš to počne v skladu s tem, kakšni so njegovi pogledi na življenje in kakšna mu je življenjska izkušnja. Starši so vedno dobronamerni. Problem je v tem, ko kljub dobrim namenom nastanejo problemi. Obstaja rek: Pot v pekel je tlakovan z dobrimi nameni. Pot samostojnosti se pravzaprav začne s samim rojstvom. Starši od malih nog pomagajo otroku, da postane sposoben, razvijajo njegove veščine in sposobnosti. Začetek fakultete je samo končni korak tega procesa. Tisto, kar je za mnoge družine novo, je trenutek, ko se mora otrok dokončno odločiti, kam se bo vpisal, na katero fakulteto. Včasih je šola že vnaprej izbrana in leta vnaprej se ve, kaj bo kdo študiral. A včasih je neodločnost prisotna do samega konca. Starši bi morali svoje otroke podpirati v tem, kar so si sami izbrali za študij. V kolikor starš misli, da se otrok vpisuje na fakulteto, ki vodi k zanimanju, v katerem so nizke plače ali se težko dobi služba, mora otroka opozoriti na to, a nikakor ne sme izsiliti končno odločitev otroka.

Mladim je potrebno pomagati, da se odločijo, tako da jim bo pomagalo pri definiranju kriterijev, na osnovi katerih izbirajo, zatem jih je potrebno pri odločitvi podpreti. Odraščanje skozi odhod v novo okolje je še bolj izrazito, kadar je povezano s študiranjem v drugem mestu. Takrat se otrok tudi fizično loči od staršev, odide v študentski dom, najemniško stanovanje, k sorodnikom in podobno. V teh primerih nekako lažje odrašča, ker fizična oddaljenost izraža odgovornost in osebo prepušča samemu sebi v številnih situacijah. V vsakem primeru pa prinaša prehod iz srednje šole v fakulteto nove odnose ter tudi nov odnos med otrokom in starši. Tisto kar vsekakor priporočam je, da se pripravi »nova psihološka pogodba« med mlado osebo in njenimi starši. Vsak bi moral povedati, kaj pričakuje pri pomembnih stvareh, se pogovarjati in doseči dogovor. Na ta način se definirajo nova pravila, ki bodo pomembna v novi življenjski dobi.

4. Smiselno je, da starši nudijo dijaku, in kasneje študentu, stalno moralno podporo. Kako pa naj starši vzdržujejo pristen odnos skozi celotni čas študija, torej na dolgi rok?
Pri odraščanju se predpostavlja, da otrok preneha biti otrok in postane odrasel sin ali odrasla hči. Ta sprememba se vsekakor reflektira tudi na sam odnos. To pomeni, da se predhodni odnos starša zaščitnika in nemočnega otroka, ponovno definira, da preneha in se pretvori v nekaj, kar je podobno odnosu dveh odraslih oseb. V takšnem odnosu se pojavlja večja distanca kot prej, kar je normalno. Otrok se ne obrača več na starše, kot poprej, ampak nekatere stvari zadrži zase. Enako tudi starš, ki vidi, da je njegov otrok v stanju, da skrbi zase, preneha skrbeti zanj, ga kontrolirati ter preverjati. V novih odnosih je otrok vedno dobrodošel, da se obrne na starša, da spregovori o svojem problemu, poišče nasvet ali si samo olajšati dušo. Starš je vedno tukaj, samo na malo večji distanci kot prej. Sin ali hči sta tista, ki morata iskati bližji kontakt, ko jima je potreben, starš pa jima mora biti na voljo. Takšna definicija prinaša garancijo, da bo na dolgi rok tudi sam odnos dober.

Prijavi se na novice in vse pomembne informacije boš prejel/a na mail.

PUSTITE KOMENTAR