Gensko spremenjenim rastlinam je umetno odvzet ali spremenjen kateri od njenih genov ali pa jim je dodan gen popolnoma tuje vrste (koruzi na primer vgradijo podganji gen). Prva uradno pridelana gensko spremenjena rastlina je bil paradižnik z odloženim dozorevanjem. Leta 1995 so v Monsantu, vodilnemu proizvajalcu gensko spremenjenih semen, ustvarili krompir, ki je sam proizvajal pesticide. Gensko spremenjeni »zlati« riž naj bi povečal hektarski donos in zmanjšal globalno segrevanje, ker naj bi absorbiral do 30 odstotkov več ogljikovega dioksida. Znanstveniki so si torej izmislili multifunkcionalne rastline, ki spotoma rešujejo še globalne probleme. A v praksi so se njihovi rezultati izjalovili, saj tisočletne modrosti narave ni moč preslepiti. Transgena koruza z lastnim pesticidom tako ni ubila le zajedavcev, temveč tudi neškodljive metulje. Na antibiotike odporni označevalni geni so se s hrano prenesli na bakterije, posledično pa je prišlo do splošne neučinkovitosti antibiotikov. Soja, ki so ji dodali DNK brazilskega oreščka, je izzvala alergije.

GSOGensko spremenjeno hrano uživamo nevede in nehote. Gensko spremenjene hrane ne boste prepoznali s prostim očesom, saj jo je mogoče odkriti le z laboratorijskimi testiranji. Po evropskih predpisih bi sicer morala biti označena vsa živila, ki vsebujejo več kot en odstotek gensko spremenjenih sestavin, a še zdaleč ni tak. Najpogosteje gensko spreminjajo koruzo, sojo, oljno repico, krompir in paradižnik. Mimogrede lahko nevede pojeste gensko spremenjeno hrano, saj sojine derivate vsebuje kar 60 odstotkov pakirane hrane. Sojo uporabljajo pri izdelavi sladoleda, peciv, margarine, namazov, gotovih jedi, delikatesnih izdelkov in podobnega, pri čemer je soja na deklaraciji označena kot »rastlinska maščoba«. Morebitnega transgenega porekla zaužite soje zaradi neoznačenosti tako ni mogoče odkriti. Tudi derivati koruze se skrivajo v pekovskih izdelkih, majonezi, omakah, pudingih, sladoledu. Celo glukozni sirup v žvečilnem gumiju je lahko iz spremenjene koruze. Omeniti velja tudi, da se 90 odstotkov gensko spremenjenih izdelkov uporablja za živalsko krmo, genski zapisi krmil pa ostanejo v mlečnih ali mesnih izdelkih, ki jih vsakodnevno uživamo.

Izdelki, ki so gensko spremenjeni, morajo biti označeni z besedami “gensko spremenjen” oziroma “proizveden iz gensko spremenjenega (ime organizma/sestavine)”.

Sara Javornik Cregeen

Gensko spremenjeni organizmwi (GSO) so organizmi, ki imajo v svojem dednem materialu vključene tuje gene. Ti geni nosijo zapis za nove proteine, ki pogojujejo neko izboljšano lastnost organizma. Med GSO spadajo gensko spremenjena živila (GSŽ). Trenutno se na trgu pojavljajo le tri vrste GSŽ, to so gensko spremenjene soja, koruza in oljna ogrščica. Prvi dve sta eni izmed najbolj razširjenih kmetijskih rastlin za prehrano, oljna ogrščica pa je pomembna pri pridelavi olja. Vse tri so gensko spremenjene za odpornost na škodljivce ali herbicide. Posledično je njihovo pridelovanje cenejše in okolju prijaznejše. Ob podatku, da so na trgu že dostopna tri spremenjena živila, se verjetno mnogim porajajo vprašanja, ali so ta živila res neoporečna. Odgovor je da, GSŽ so neoporečna. Preden pride GSŽ na trg, mora iti skozi dolg postopek odobritve, ki vključuje presojo tveganja, ali bi živilo lahko imelo negativne učinke na zdravje ljudi. Šele ko je postopek odobren, lahko pride izdelek na trg. Tudi strah pred posledicami dolgotrajnega uživanja GSŽ je povsem neutemeljen in odveč. GSŽ niso toksična in ne povzročajo okužb, alergij ipd. Seveda obstajajo možnosti za pojav alergije pri posamezniku, vendar je to tveganje podobno kot pojav alergij pri uživanju novih gensko nespremenjenih živil (npr. tropsko sadje).

V javnosti se pojavlja tudi bojazen o odvisnosti majhnih kmetov od velikih multinacionalk zaradi t.i. »terminator« tehnologije. Ta tehnologija je patentiran sistem, ki onemogoča kalitev semen pri gensko spremenjenih rastlinah (GSR) v drugi generaciji, vendar še ni vgrajena v nobeno od kmetijskih rastlin. Tako se prepreči razširjanje semen v okolje in s tem »pobeg« in razširjanje GSR v naravi. Vsak kmet pa ima pravico izbirati med gensko spremenjenimi in nespremenjenimi sortami. Tako je strah, da bi multinacionalke lahko nadzirale trg, odveč. Poudariti je treba tudi, da je pred odobritvijo GSR za kultivacijo oz. pred sproščanjem v okolje treba opraviti obsežno presojo tveganja potencialnih škodljivih vplivov na okolje. Na slovenskem trgu so dovoljena vsa GSŽ, ki so pridobila dovoljenje tudi v EU. Zakonodaja, ki omogoča sprostitev GSŽ na trg, je zelo stroga. Vsa živila, ki vsebujejo 0,9 odstotka GSO morajo biti jasno označena, zato je tudi strah, da se gensko spremenjeni hrani ne da izogniti, povsem neupravičen. Pri problematiki GSO se je morda dobro vprašati tudi, ali nezaupanje v novo tehnologijo ne temelji na nepopolnih in nepravilnih informacijah.

Vir: Gensko spremenjena hrana; Bohanec, Javornik, Strel; BF 2004

Meta Vrhunc

Genskega spreminjanja se genetiki lotevajo pri kulturah, ki se največ sejejo: koruza, soja, ogrščica, riž, pa tudi paradižnik in krompir, predvsem zato, ker gre za poskus monopolnega obvladovanja svetovnega trga hrane in krme. GSH je oporečna. Evropska agencija za varnost hrane svojih nalog ne opravlja dovolj skrbno. Caroline Lucas v svojem nagovoru evropskemu parlamentu dne 12. 6. 2007 pravi: »Evropski komisiji ne moremo zaupati. Na žalost pa to velja tudi za evropsko agencijo za varnost hrane. Zagotavljala naj bi neodvisna in izvedenska mnenja o tveganjih, povezanih z GSH. Od njene ustanovitve leta 2002 pri izdelavi ocene tveganj niti enkrat ni uspela zagotoviti potrebne natančnosti. Biotehničnim podjetjem v resnici daje napotke, kaj storiti, da bodo dobila “pozitivno mnenje”, ne prizadeva si postaviti lastnih raziskovalnih okvirjev, ne naroča in ne opravlja neodvisnih raziskav, pristaja na zagotovila, da so GHR enakovredne običajnim, četudi kaže, da je koruza MON 863 in 810 tako toksična, da je treba dovoljenje za posevke zaradi poškodb ledvic in jeter nemudoma preklicati.« (nagovor je na www.ajda-vrzdenec.si.). Jeffrey M. Smith poroča o več kot 100 smrtnih primerih in epidemičnem pojavu bolezni, ki so jo imenovali eozinofilna mialgija, za katero je zbolelo pet do deset tisoč ljudi, razlog pa je bil v toksičnosti triptofana. Dr. Mae-Wan Ho je v poročilu za evropski parlament 12. 6. 2007 predložila znanstveno verificirane ugotovitve o toksičnosti in alergenosti GSO, uporabljenih kot krma za živali ali hrana za človeka. Simptomi segajo od alergij do neplodnosti, od vnetja pljuč do prizadetosti jeter, od obolevanja ledvic do poškodbe črevesnih tkiv, od želodčnih čirov do umrljivosti. Vse, kar se dela v zvezi z GSO, je seveda namensko. »Terminatorska tehnologija« jasno kaže, kaj so resnični cilji. Ne rešitev lakote in pomoč umirajoči Afriki, temveč monopolno obvladovanje in trženje temeljne človekove potrebe. »Terminator« seme zagotavlja lastniku, da bo kmet semena moral kupovati vsako leto, ker ne kalijo. Predstavljajo pa taki GSO nevarnost za naravo, ker se s cvetnim prahom lastnost uničevanja lastnega semena prenaša na druge rastline. Posledice prehranjevanja z GSO bodo tako fatalne. Čistih kulturnih rastlin za prehrano nekega dne, če tako nadaljujemo, ne bo več. Slišati je, da se je število novih obolenj za rakom v ZDA v zadnjih petih letih dvignilo za 40%. Razloge je nujno treba iskati v hrani.

Ko kupujemo izdelke v trgovini, zato obvezno preverimo označevanje in na vsak primer kršitve opozorimo inšpekcijske službe ter zahtevajmo čim bolj točno označevanje. Rešitev pa moramo iskati drugje: v čim večji preskrbi z neoporečno in biološko hrano, ki jo pridelamo sami ali pa kmet.

Prijavi se na novice in vse pomembne informacije boš prejel/a na mail.

PUSTITE KOMENTAR